Griči za Škofjo Loko
per person
Opis izleta Janeza Medveška z njegovo ženo.
-
VključenoGriči za Škofjo LokoKulturne znamenitostiNaravne lepote
-
Ni vključenoMožnost okrepčila
1
Opis celotnega izleta
Kar nekajkrat sva se že z ženo odpravila v te nič kaj znane konce in vedno nama je bilo lepo.
Tokrat sva imela namen iti na Osolnik in še kam po okolici. Zapeljeva do Škofje Loke, zavijem za smer Puštala, ki je na jugu, pa za graščino zopet desno za smer Sv. Ožbolta in se spomnim, da je blizu ceste krasna Nacetova hiša iz 16. stoletja. Omenjena stavba je izjemno lepo ohranjen spomenik slovenske stavbne dediščine. Parkirava ob jezu, kjer je lahko dostopen lokal in ni nama žal, da sva se ustavila prvič že kar tu. Jez je lepo urejen in okolica prav tako. V času poletja in kopalne sezone je tu pestro.
Lepo so zajezili Poljansko Soro, ki se čez mogočen jez peni v strugo spodaj. Struga se malo naprej zoži in Sora pod zanimivo na pokončne skale postavljeno in zelo razgledno Hudičevo brvjo dela tolmune in vrtince. S parkirišča pred jezom in lokalom se najprej odpraviva do Nacetove hiše (slika 1). Na hiši je sicer zapisano, kam naj bi poklicala, da nama jo kdo odpre, pa ne kličeva. Tu sva že bila in si jo ogledala. Pa še tako lep sončen dan je, da mi ga je škoda preživljati v prostorih. Le poslikam hišo in se vrneva do jeza.
Nekaj ljudi se kopa v tolmunih malo naprej. Približava se jezu. Kako lepo je tu (slika 2). V vodi se že tu zrcalijo zanimive podobe, ko pa doma poslikane motive obrnem pokonci, pa zagledam kup različnih lokov in pajacev (slika 3). Zadaj za jezom pa se na griču bohoti mogočna Škofja Loka z gradom in dvema cerkvama. Ob desni strani zavijeva na pešpot, ki vodi do Hudičeve brvi. Na hiši ob poti, ki ima na glineno tablico zapisano domače ime Pr' Kernčk, je tik pod streho nameščena tablica z napisom, da je leta 1926 v septembru voda segala do same strehe (slika 4 ). Na mostu sva, na Hudičevi brvi, ki ima na zalomljenem delu celo kapelico (slika 5). Po legendi naj bi hudič prevračal brod prebivalcem Puštala, ko so hodili v Loko. Naredili so most in jim je še nagajal. Ko pa so na mostu naredili kapelico posvečeno sv. Janezu Nepomuku, je bil s hudičem naprej mir.
Počakava, da nekaj mladcev skoči v penečo Soro, potem pa se odpraviva do avta in nadaljujeva pot po dolini ob potoku Hrastnica proti jugu. In namesto, da bi ob oznaki za Osolnik, kamor sva se tudi namenila, zavil levo, še malo nadaljujem vožnjo. Pri oznaki za Sv. Andreja in za kmečki turizem zavijem desno. Da najprej vidiva še to lokacijo s sv. Andrejem. Kot da bi vedel, da moram zaviti sem. Peljem mimo kmečkega turizma, kjer je kup ljudi, ki nekaj praznujejo. Ustavim na jasi malo pred cerkvijo. Cvetoči travniki, krasen razgled na vse Soriško polje, velik del Gorenjske, na Kranj, Kamniško-Savinjske Alpe in na Karavanke in vse do Lubnika in Blegoša naju ustavi za nekaj časa (slika 6). Pred nama pa stoji na mali vzpetini v zavetju lip cerkev posvečena sv. Andreju. Zavijeva tja in ob vhodu najdeva dvoje. Predstavitev s slikami, kjer piše, da se cerkev prvič omenja daljnega leta 1501, na steni ob vhodu pa je nekaj let nazaj odlična slikarka Maša Mašukova narisala izjemno lepo fresko sv. Krištofa z Jezusom na rami (slika 7).
Grem ob gozdu malo navzdol, da dobim še lepšo pozicijo te zanimive cerkve (slika 8). Še dolgo uživava v miru na klopi ob cerkvi, potem se zapeljeva v dolino. Že s sv. Andreja sem v gozdu na jugu videl zvonik sredi gozda in ker sva tam že bila, zavijeva po oznaki na levo za sv. Barbaro. Spodaj pod cerkvijo ustavim, saj je tako zal pogled (slika 9). Nisem povsem prepričan, kakšna je pot, ki pelje naprej v vasico z le nekaj hišami in naprej celo do Osolnika, kamor sva namenjena. Zato za vsak slučaj vprašam kolesarja, ki v senci cerkve malo počiva, če je cesta prevozna. Pove nama, da ne. Ogledava si cerkev od zunaj. Na tabli prebereva, da je bila sv. Barbara zavetnica rudarjev, ki so v dolini pod vasico v Hrastnici imeli rudnik svinca in cinka in da je bila prva kapela tu narejena že leta 1448. In od Hrastnice spet v daljavi vidim v gozdu en zvonik in ker poznam hrib nad cerkvijo, vem, da je tam Sv. Jedrt. Prav, bova šla pa še tja. V dolini zagledam oznako za Sv. Ožbolta in ker vem, kako je tam lepo, zapeljem v to smer.
Pravilna je bila ta odločitev. Tu je šele lepo. Parkiram pod staro leseno zelo urejeno domačijo (slika 10). Odpraviva se peš naprej do vrha k cerkvi Sv. Ožbolta, ki stoji na zelo razglednem griču na 859 m. n. v. (slika 11). Od tod je razgled izjemen. Vsemu, kar se je videlo od Sv. Andreja, se tu pridruži še razgled na jug, ki sega od Polhograjskih hribov do Krima in Barja in naprej v loku do Blegoša in Karavank (slika 12). Na tabli bereva, da je tu stalo pogansko svetišče, ki ga je leta 1527 zamenjala krščanska kapela in kasneje cerkev. In ker bi rad naredil celoten panoramski posnetek pod cerkvijo, stopim nekaj korakov naprej in obstanem. Pod menoj je cvetoča trata samih orhidej, ki se v rdeči in rumeni barvi nastavljajo soncu (slika 13). Ura mine preden v fotoaparat spravim na makroposnetkih obilico lepotic in vso trato. Najlepši motiv pa so orhideje z ozadjem cerkve, kjer pa moram potem doma iz vsega lepega izbrisati grd električni drog in žice (slika 14). Usedeva se na klopco na vrhu in užitek je popoln. Lepota in mir imata tu svoj dom.
Pot nadaljujeva v dolino in po oznakah za smer Polhovega Gradca, a greva le do cerkve Sv. Jedrti pod Toščem, kjer sva dolgo nazaj že bila, ko sva obiskala vrh (slika 15). Sledi še spust v dolino v smeri Škofje Loke in ker je sonce še visoko, parkirava spet ob jezu in zavijeva na kavi, potem pa še v staro lepo mestno jedro (slika 16). O tej lepoti pa vam več napišem kdaj drugič.
Pot je skoraj v celoti asfaltna in vsem dostopna, točke so zelo razgledne in lepe in če se vam le da, pojdite na ta krog in naj vam bo vsaj tako lepo, kot je bilo ta dan nama.
LOKACIJA