Današnji potep bo tekel po pomladni naravi, ki se prebuja iz zimskega počitka in zaživi v vsej svoji lepoti. Sama vasica leži na osončenih legah nad Železniki v Selški dolini in je ena izmed »večjih« slovenskih vasi. Pa ne po številu prebivalcev, ampak po površini. Je takšna, kot sta Legen na Koroškem in Davča nedaleč od tu pod Poreznom. Ko že misliš, da je vasi konec, te ob cesti še vedno presenetijo bele table z imenom Martinj Vrh in dodatnimi imeni kmetij, ki so posejane na obronkih hribov. Pri mnogih domačijah imajo žago in pred hišo zložena debla ali že razrezane deske in nosilne lege za ostrešja. Potep je primeren za res gibalno ovirane na vozičkih, ki se bodo iz avta naužili razgleda in vijoličnih lepot, in za one, ki lahko malo pokorakajo po pokrajini. Primeren pa je seveda tudi za vse tiste, ki lahko pustijo avtomobil kje ob cesti in se odpravijo po izjemni vijolični preprogi, ki jo s pomladnimi žafrani stke narava. Podobno se dogaja tudi po drugih hribih naokoli. Kako leto nazaj sem užival v lepotah na Ermanovcu, pa pod Bevkovim vrhom in na poti čez Bukov vrh proti Polhovem Gradcu. Pa da ne pozabimo omeniti Velike planine z vsemi njenimi petimi planinami, kjer je lepota trat enaka tej na Martinj Vrhu. Le ena stvar nepremišljeno ugasne to nebeško lepoto. Ko človek pognoji travnike z umetnim gnojem, umrejo cvetlice. Pa pustimo človeka in njegove napake, ki nas bodo drago stale, in se odpravimo na pot. In še to. Nič zato, če vam sedaj na pomlad ne uspe ta pot. Tu so nebesa v vseh letnih časih.

V Škofji Loki se usmerimo desno za Selško dolino, nadaljujemo za Praprotno, Dolenjo vas, mimo Plečnikovega spomenika na levi in kmalu zagledamo slikovita Selca z mnogimi kozolci. Postanek naredimo v Železnikih, v zaselku, ki ima bogato tradicijo železarstva in fužin (že iz 14. stol.). Tu na osrednjem trgu stoji izjemen ostanek plavža (slika 1). Ko so moški kovali žeblje in ostale predmete, so žene doma vezle čipke in oboje si lahko ogledamo v muzeju (slika 2). Nadaljujemo mimo odcepa za Ojstri vrh in kmalu naprej na levi opazimo odcep za Martinj Vrh.  Kar nekaj poti nas po oznakah vodi za različne domačije, mi pa se osredotočimo na oznako za ŠOLO. Ko se dvignemo iz tesnih grap, zadihamo skupaj z naravo, ki je tu izjemna (slika 3). In za tem se pričnejo razgledi: Pred nami negovana pokrajina in na njej redko posejane domačije. V vasi ni ne cerkve ne gostilne, le kako nabožno znamenje ob poti nam pripoveduje stare zgodbe iz preteklosti. Na križišču malo pred šolo, ki je lesena in pobarvana na rdeče, pustimo avto. Tu lahko pričnemo potep po tratah, ki so nekje v drugi polovici marca posejane z vijoličnimi preprogami žafrana. Ko sva bila z ženo tu prve dni marca, so mali lepotci šele kukali iz zemlje (slika 3 a b c d). So pa lepoto pomladnega dne polepšali razgledi (slika 4). S trat nad šolo se na zahodu izjemno lepo vidijo Bohinjske gore (slika 5), pa hribi nad Sorico, nekje na sredi v pokrajini dominira Ratitovec (slika 6), kjer na levi strani malo spusti izza sebe naš Triglav. Veriga se nadaljuje na Karavankah, Kamniško-Savinjskih Alpah in vse do Velike planine (slika 7). Na jugu pa nam pogled omejujejo Koprivnik, Mladi vrh in Stari vrh, ki ima na severni strani znano smučišče nad Zaprevalom. Če potep nadaljujemo do mogočne kmetije, smo nagrajeni še z idiličnim pogledom na nabožno znamenje in vsem pod seboj, lahko da ugledamo še kak mogočen kozolec (slika 8, 8 a). Vrnemo se do avtomobila, nadaljujemo pot mimo zanimive šole (slika 9) in prevozimo preostanek izjemno slikovite planote. Pot nadaljujemo v smeri Rovt v Selški dolini. Vmes delamo postanke tam, kjer se pogled na dolino odpre in ko prispemo mimo res mogočnih kmetij (slika 10), kakršne poznamo iz izjemnega filma Cvetje v jeseni, avtorja  Ivana Tavčarja, s tisto nepozabno glasbo Urbana Kodra. Ko prispemo do vasice in prelaza Zapreval, se lahko usmerimo do lokala na smučišču, od koder je izjemen razgled. Nadaljujemo čez preval proti Četeni Ravani in že smo v Poljanski dolini. Kjer se da, ustavimo in uživamo v pogledu na izjemno lepe domačije, desno na cerkev sv. Brikcija (slika 11) in na levo v dolino, kjer med obdelanimi tratami in griči kraljujejo vasi Murave, Javorje, Dolenčice ... (slika 12) V Muravah usmerimo avto desno proti Blegošu na zahodu, ki že kuka v ozadju izza hribov (slika 13 Blegoš), v vas Gorenja Žetina, kjer se po oznakah ustavimo na kmečkem turizmu pri Andrejonovih (slika 14). Tu nas bodo bogato in izjemno dobro postregli, pa še sir v različnih oblikah lahko kupimo in odnesemo domov. Prijaznost teh ljudi je taka, da se bomo sem še vračali. To je nekakšna »hišna« domačija, ki skrbi za potepine, ki obiskujejo 1562 m visoki Blegoš s prevala na Kalu, od koder je do vrha približno ura in pol hoda. Spustimo se nazaj do Murave skozi slikovite Javorje in naprej do vasice Dolenčice, kjer je bil dom slikarja Antona Ažbeta (slika 15 Anton Ažbe) in naprej do vasi Volča, kjer se pod cerkvijo sv. Jurija ustavimo in si ogledamo res staro in izjemno lepo domačijo pr′ Mrak (slika 16, 16 a), ki je spomeniško zaščitena in ima na tramu letnico 1725. Nekoč je bila tu gostilna. In nismo več daleč od lepega naselja Poljane nad Škofjo Loko, skozi katero nas na izhodišče vodi današnja krožna pot. In če je še dan in sonček zahaja za hribe, po katerih smo se danes potepali, v vasici Na Logu, nad katero kraljuje čudovita cerkev sv. Volbenka, zavijemo čez most nad Poljansko Soro. In tu se ustavimo na mogočni kmetiji pred Tavčarjevim dvorcem na Visokem. Lahko pa zavijemo na prodišče pred slap Sore in na lokacijo propadlega mlina ter uživamo v ugašanju dneva (slika 17). Tako bo ta dogodek kot pika na i ali češnja na torti današnjega lepega dne.