Pot ob Kolpi

Najprej se zapeljite proti Ribnici in si tam v samem centru poglejte lepe stvari, ki jih v tem delu ne manjka. Cerkev sv. Štefana je med vojno izgubila oba zvonika in arhitekt Jožef Plečnik jo je mojstrsko obnovi po svoje, zaradi česar je lepa in posebna. Naredimo krog od cerkve, čez znameniti most z lepim pogledom, skozi grajsko dvorišče in se vrnemo do avta. Pot nadaljujemo po oznakah malo naprej od Ribnice, kjer zavijemo desno za  Grčarice in Kočevsko Reko. Najprej je pot dolgočasna, ker vodi skozi gozd, potem pa se odpre in nas vodi skozi nekoč tako varovano območje, ki je bilo za obisk dovoljeno le redkim članom "elite" bivše oblasti. Vasice so brez znamenj in cerkva, saj so jih podrli. Na to območje je bil prepovedan vstop celo duhovnikom. Bog je bil s teh krajev izgnan za 40 let.

Kmalu smo v Kočevski Reki. Od nekdanje vasi, kjer so od 1350 živeli Tirolci in Korošci, ki so jih grofje Ortenburžani naselili po tem območju, je še ostalo nekaj sledi. To območje je med vojno pripadalo Italiji. Zato so Nemci določili, da te kočevske Nemce, ki so tu živeli 600 let, konec leta 1941 začasno preselijo na Krško polje in na Kozjansko na naše nasilno izpraznjene kmetije. Tam so ti ljudje živeli do konca vojne, nato pa jih je naša tedanja oblast pregnala po vsem svetu. Italijani so med ofenzivo požgali vse njihove vasi, nova oblast pa je po vojni zaprla to območje in si ga uredila zase. V Kočevski Reki je bila prav tako podrta cerkev, ki so jo – eno redkih – ponovno postavili šele leta 1999. Če boste te konce obiskali na nedeljo, je maša v Kočevski Reki ob 10. uri. Ogled te lepe cerkve je privilegij in zadetek v polno (2. slika cerkev v Kočevski Reki). Ob cerkvi stoji še ena znamenitost, to je najdebelejši oreh v Sloveniji, ki pa je obžagan, ker ga je skoraj uničil žled. Cerkev je izrisal arhitekt Janez Gomboc, blagoslovil pa dr. Franc Rode, in sicer 20. junija 1999. V njej je toliko simbolike kot v kakšni Plečnikovi mojstrovini (3. slika  notranjščina). Nekaj kipov in križev pot se je k sreči še ohranilo iz stare cerkve, vse ostalo pa je opremil kipar Stane Jarm. Izjemni so tudi vitraji, ki so delo argentinskega Slovenca Marka Jermana. Beg čez Ljubelj, naši blaženi in mučenci pod plaščem Marije ter slika kočevskih Nemcev in na drugi strani pekla v Rogu dajo misliti vsakomur, ki jih vidi (4. slika vitraj). Za vsak slučaj še prilagam telefonsko številko župnišča, če bo ta biser ob vašem prihodu zaprt – 01/ 894 0162, župnik g. Jože Milčinovič. Nadaljujemo pot skozi vasi Štalcerji, Moravo, v smeri Kostela in Petrine, ki je tik ob meji s Hrvaško. V naselju Colnarji pa pri oznaki za grad Kostel zavijemo levo (4. slika Kostel od daleč).

Kmalu smo pri gradu, kjer je urejeno parkirišče. Do cerkve pod gradom, ki je posvečena sv. trem kraljem, se da priti tudi z vozičkom, na sam grad pa ne. Grad je odprt v sezoni le ob petkih, od 15. do 19. ure, in ob sobotah in nedeljah, od 10. do 13 ure in od 16 do 19. ure. Prva omemba gradu sega v leto 1336, kar je tudi poštna številka kraja. Bil je pomembna obrambna točka za Turke, ki so ga zavzeli le enkrat in še to z zvijačo. V uporu proti Francozom je bil ožgan. Sedaj je v fazi obnove in je biser nad Kostelsko dolino (6. slika grad). Vrnemo se do parkirišča Pri gavgah, kjer je kopija vislic in se po ozki cestici na levi strani pod gradom zapeljemo v dolino do vasi Gorenja žaga, kjer pridemo prvič v stik z reko Kolpo. Postanek naredimo spet v vasici Bilpa. Tu je ob cesti mlin in na levi majhen slikovit izvir Bilpe. Na vozičku ni dostopen, vidi pa se s ceste (8. slika Bilpa izvir). Nadaljujemo po asfaltni poti ob Kolpi. V kraju Vrt se pri tabli ozremo desno in pod seboj vidimo krasen mlin, ki ga obnavljajo. Z vozičkom žal ni dostopen (9. slika mlin v Vrtu). V naslednji vasi se lahko zapeljemo na ogled zanimive cerkvice sv. Vida iz 13. stoletja (10. slika – sv. Vid). Cerkev je izjemno lepo obnovljena in poslikana s freskami. Izjemna je slika sv. treh kraljev. Ključ lahko dobite pri Skenderjevih ob Kolpi, kjer oddajajo čolne. Naslednji postanek naredimo v vasi Dol (11. slika Kolpa in mlin).

Nad vasjo so mogočne gore in najbolj zanimiv med vsemi je Babji zob. Parkiramo v vasi, ki ima dva kampa, v centru pa sta tudi dva kmečka turizma, kjer lahko kaj pojemo in popijemo ali si kupimo tudi ovčje mlečne izdelke za domov. Pri mostu se ustavimo in si ogledamo čudovit jez z mlinom. Tako lepega motiva ne najdemo vsak dan (12. slika mlin v Dolu). Vračamo se iz Dola v smer Kočevja, in sicer skozi vasico Predgrad. Predlagam vam, da se v vasici Zagozdac zapeljete do cerkve sv. Marije (13. slika – cerkev), pred katero je lep park z mnogimi lesenimi kipi, pod njo pa zanimiva in lepa iz kamna grajena kašča, ki je ožgana do strehe. Ko sem domačina vprašal, kaj se je zgodilo, mi je dejal, da so tu partizani pekli vola (14. slika kašča). Čaka nas le še pot v smeri skozi Raindol, Mozelj in Livold v Kočevje in nazaj domov. Veste, vsak je svoje sreče kovač. Ko se boste peljali kje po poti ob Kolpi, se ustavite tam, kjer vas bo volja. Poleti je tu živo in izjemno lepo. Voda je topla, kar nekaj je kampov, ponudbe za prevoz s kajaki je veliko in sami kraji so tako lepi, da boste to pot še ponovili.