Šmohor

Pa še mi pričnimo pot v Laškem slika 1. Parkiramo na parkirišču ob Savinji in odidemo čez lep, s cvetjem okrašen most (slika 2) v sam star lepo urejen center, kjer je zanimivo pokukati v lep atrij, v katerem domuje občinska stavba (slika 3a). Nato nadaljujeva pot po slikovitih ulicah vse do cerkve sv. Martina. Mnogokrat ob nedeljah popoldan sem že bil tu. A takrat je cerkev vedno zaklenjena in zato si je še nisem uspel ogledati (slika 3). Začetki gradnje segajo v konec 12. stol. Večkrat je bila prezidana in končni izgled ji je dala dozidava v letu 1935. Pred cerkvijo stoji lepo Marijino znamenje, nad cerkvijo pa lahko najdemo označeno pot, ki pelje na grad nad naseljem. Ko se vračamo čez most, se ozremo desno in na bližnjem strmem hribu nad naseljem najdemo zanimivo cerkev z dvema zvonikoma – Šmihel. Kaj pa, če bi šli še na Šmihel ...?

Zapeljemo se le malo nazaj v smeri Rimskih Toplic in po oznaki za Šmihel zavijemo desno. Po vijugasti in strmi cesti se pripeljemo do odcepa za Šmihel, od koder se tako lepo vidi na Kuretno (slika 4 a). Nato nadaljujemo pot v samo malo naselje Šmihel in pred njim v gozdu parkiramo. Čim stopimo iz gozda, se pojavi zanimiv pogled na naselje, veliko kapelo in zadaj na še bolj izstopajočo baročno cerkev posvečeno sv. Mihaelu. Skozi naselje z nekaj hišami pridemo do mogočne božjepotne cerkve sv. Mihaela (slika 4). Že izjemno lepo rezljana vhodna vrata govore o njeni lepoti (slika 5 in slika 5b). Na južni strani je vhod, kjer je zanimiv kamnit prag. Le ugibamo lahko, koliko ljudi je šlo čezenj, da so ga tako obrabili. Skozi ključavnico glavnih vrat se da za hip uzreti lep oltar (slika 6). Romarsko cerkev so pozidali v letih 1637–41 in je ena lepših v tem predelu Savinje. Kakšnega lepega razgleda s tega griča ni, je pa pogled na izjemno cerkev in res zanimiva znamenja križevega pota ob poti lepa nagrada za dvig iz doline. Ko se vračamo v dolino, na križišču zavijemo desno in postanemo pri zanimivem znamenju, ki stoji ob poti v zaselek Kuretno. Postavljeno je bilo leta 1596 za časa velike lakote (slika 7)in slika 7a). Še bolj od znamenja je zanimiv pogled na velik kamnit blok, postavljen pred križ, ki ima režo za denar, na njem pa je vklesana velika kamnita roka. Ta po ljudskem pričanju pove, da je to okamenela roka nepridiprava, ki je hotel ta kamniti nabiralnik nekoč okrasti. Nagrajeni bomo, če se zapeljemo še do male vasice Kuretno s cerkvico sv. Katarine, od koder se lepo vidi nazaj na Šmihel in pokrajino naokoli (slika 8).

Sledi spust v dolino in pot skozi Laško vse do zdravilišča, kjer po oznaki zavijem levo za Spodnjo Rečico, v naselju pa desno za Šmohor. Pot do koče je asfaltna in deloma lepo razgledna. Parkiramo pod kočo in se odpravimo ali peš ali z vozičkom do same planinske koče na slemenu hriba na 784 m. n. v. (slika 9 in slika 9a) Čas je za dobro in okusno poceni kosilo, ki nam ga tu prijazno ponudijo vse dni v tednu razen ponedeljka. Razgleda pri koči ni, lahko pa se ali po poti čez travnik ali po asfaltu odpravimo do cerkvice sv. Mohorja in mogočnih več sto let starih lip po okolici (slika 10 a), kar nam bo polepšalo dan. Do cerkve na 787 m. n. v. je 400 metrov lepe poti (slika 10).

Nisva se vračala po isti poti. Šla sva nazaj h koči po avto in pot nadaljevala v smeri mimo cerkve Sv. Mohorja, kjer se asfalt konča, po makadamu do križišča, kjer je oznaka za Liboje, kjer sva zavila desno v Savinjsko dolino. Malo pred Libojami pa sem na levi opazil zanimiv zvonik stare cerkvice, lično označbo za cerkev sv. Neže in zavila sva proti cerkvi. To pa je bila smetana na današnji torti (slika 11 in slika 11a). Parkiral sem pred zelo razgibano in lepo ter zanimivo cerkvijo z letnico 1780 na zvoniku, ki je sestavljena iz starega in novega dela. Župnik, g. Jože Planinc, ki je bil zunaj, naju je povabil v cerkev. V razlagi izveva, da stoji cerkev na področju, kjer se tla zaradi rudarjenja pod njo posedajo. Po vojni je pričela lesti v tla in oblast je dala dekret, da se izprazni in pusti propadu. Le še mežnar je skrbel zanjo in vsak dan redno zvonil. Pa se je g. Planincu utrnila misel, da bi jo, poškodovano kot je že bila, obnovili. Poklical je statika – arhitekta in ugotovilo se je, da so se tla umirila in da bi zdržala poslopje, ki bi bilo bolj široko in nizko. Seveda oblast ni bila za to. In preteklo je kar nekaj let, da so se sanje krajanov in župnika pričele uresničevati in leta 2008 je bila obnova zaključena. Prezbiterij in zvonik sta ostala in sta vključena v novo cerkev (slika 12, 12a in 12c). Tudi spomin na nekoč mogočno tovarno keramike v Libojah je vtkan v zanimivem keramičnem križevem potu. Ko tu vidiš, kaj vse zmore človeška volja in moč, ko ljudje stopijo in držijo skupaj, imaš polepšan dan in misli na to izjemno delo ti še dolgo polnijo glavo. Skozi Liboje, Kasaze in Petrovče in po stari cesti za Žalec (slika 13), kjer je sedaj fontana piva (slika 14), naju vodi pot na avtocesto in domov. Vse točke, ki sva jih tokrat obiskala, so dostopne tudi gibalno oviranim na vozičkih. Pred planinsko kočo na Šmohorju je veliko prostora za druženje in tako za še lepši dan za dušo in rekreacijo v naravi. Srečno na vseh poteh vsem in upajmo na lepo in sončno jesen, da s čim več potepi napolnimo dušo še pred prihodom mrzle zime.